Boris Pahor
Boris Pahor (born 28 August 1913) was a Slovene writer from Italy. He was considered to be one of the most important authors in the Slovene language and had been nominated for the Nobel prize for literature by the Slovenian Academy of Sciences and Arts.
Pahor je bil rojen v Trstu leta 1913. Po dovršeni osnovni šoli je obiskoval katoliško Bogoslovno semenišče Koper (takrat, pod italijansko državo, Capodistria). Leta 1920 je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki so ga izvedli italijanski fašisti, kot Tržačan pa tudi drugim zločinom, ki so bili storjeni nad v takratni Italiji živečim slovenskim prebivalstvom. V obdobju 2. svetovne vojne se je po propadu Mussolinijeve Italije in nemški okupaciji tržaške pokrajine na partizanski strani udeležil narodnoosvobodilne vojne. Zadnje leto vojne je preživel v treh nacističnih koncentracijskih taboriščih (Natzweiler-Struthof, Dachau in Bergen-Belsen). Po vojni je zagovarjal potrebo po slovenski demokratični državi.
Njegova literarna dela so priznana v Franciji, Nemčiji, ZDA, v manjši meri pa tudi v Španiji in na Finskem. Najbolj znan zapis je Nekropola, novela o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Zelo znana je tudi trilogija o slovenski manjšini v Italiji, prevedena v nemščino in francoščino. Tudi več drugih del je prevedenih v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino in finščino.
Pahor je večkrat kandidiral za Nobelovo nagrado. Leta 1992 je za svoje literarno delo prejel Prešernovo nagrado, maja 2007 pa je bil sprejet v red legije časti, najvišje francosko državno priznanje.
Ob izdaji že tretjega ponatisa knjige Nekropola (preko 30.000 izvodov v italjanščini) je bil v nedeljo, 17. februarja 2008, povabljen na predstavitev na državno televizijo RAI (ima preko 4,5 miljona gledalcev), kjer je predstavil svoje delo in opozoril na zločine, ki jih je italijanski fašizem storil nad Slovenci na Tržaškem in drugod.
“Non so se mi sono espresso bene. Il fatto e che, col suo bagaglio d'esperienza, l'adulto guasta gli anni della propria infanzia, li contamina con la sensazione di oppressione che prova. Come se qualcuno che ha vissuto per lungo tempo in uno splendido giardino, durante una passegiata piu lunga del solito, si accorgesse che il parco e delimitato dal muro di una prigione di cui ignorava l'esistenza.”
“Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarisem, a obcutek imam, da bo vse neiskreno, kar jim bom v mislih rekel. Ziv sem, zato so tudi moja najbolj pristna custva nekje necista”
“Kakor v odgovor na to novo stvarnost je Gabriele govoril o demokraticnosti in o dobrem sozitju v nasi obmorski dezeli, in pritem so njegove oci begale od mene k dolgim rezancem na mizi, pa spet k meni, kakor da dvomijo, ce bom verjel novim besedam. In priznam, da se mi je, ko sem ga poslusal, njegovo razodetje zdelo cudno, in res sem pomislil, da ima za tiste izraze o bratstvu najbrz poglavitno zaslugo neponovljivo okolje, v katerem so bili izreceni; ker v dokoncni enakosti v gladu in pepelu res ni bilo mogoce se misliti na trmo o dozdevnih prednostih in razlockih. Prav zato pa se mi je zdelo neumestno, da mi po toliko letih skupnega bivanja na istih ulicah in na istem obrezju somescan, pripadnik italijanske elite, prvic govori v cloveskem jeziku prav tukaj, kjer je bilo vse clovesko postavljeno na tehtnico; in ceprav sem se zavedal, da je nespremenljiva enakost obsojenih teles odrinila stran vse zapreke, sem se vendar upiral misli, naj bi skupni strah pred pecjo botroval pri spocetju novega bratstva. Strah je bil namrec substanca nase skupnosti ves cas, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic nasih knjiznic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih pozirali. In potem je bil strah nas vsakdanji kruh, ko so postajali pogorisca nasi odri v predmestjih, ko je fasist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaski jeticni ucitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku. Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijateljske besede v krematorijskem svetu? Ali se ti trzaski italijanski clovek pribliza samó takrat, ko preti tudi njemu unicenje?”