Milan Dekleva

Milan Dekleva se je rodil v Ljubljani tržaškima Slovencema. Mama je bila pianistka, oče se je ljubiteljsko ukvarjal s slikarstvom, tako da je bila umetnost del družinskega življenja. Dekleva je tudi glasbenik, saj je bil v sedemdesetih letih član glasbene skupine Salamander. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je sourednik študentske Tribune, Radia Študent in Študentskega kulturnega centra, delal je kot glasbeni pedagog in novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika, zdaj pa je urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija.

Dekleva je predstavnik slovenskega modernizma in postmodernizma. Pisati je začel pesmi, in sicer že pri trinajstih letih. Sprva je objavljal v šolskih glasilih, v Mladini in Obzorniku. V času študentskegagibanja in zanimanja za vzhodno kulturo in mišljenje je izdal svojo prvo pesniško zbirko Mushi mushi, ki velja za prvo slovensko zbirko haikujev. Za tem se je začel posvečati raziskovanju sveta različnih govoric, pri čemer ga odlikujejo slikovite metaforične in glasovne asociacije (Dopisovanja, Nagovarjanja) ter paradoksalne meditacije (Zapriseženi prah, Odjedanje božjega). Nato se pesnik spet vrača k začetkom evropskega mišljenja in vzhodnim filozofijam (Panični človek, Preseženi človek), ob tem pa uporablja glasbene improvizacije in ljudski humor (Narečje telesa, Kvantaški stihi).

Kot pesnik odkriva tudi celostni pogled na svet, vesolje, naravo in človeka (Šepavi soneti, Jezikava rapsodija. Improvizacija na neznano temo). Dekleva v svojih pripovednih besedilih, romanih Oko v zraku, Pimlico, Zmagoslavje podgan in kratki prozi Reševalec ptic, pripoveduje predvsem o življenju intelektualcev. Piše tudi lutkovne in radijske igre, pesmi in muzikale za otroke (Bikec Ferdinand, Sla boheme, Magnetni deček, Lenča Flenča, Totalka odštekan dan, Bučka na Brodwayu), eseje (Gnezda in katedrale, Esej o trnu in roži) ter prevaja mladinsko književnost.

Milan Dekleva je za svoja dela prejel številne nagrade: leta 1989 nagrado Prešernovega sklada, leta 1990 Jenkovo nagrado, leta 1999 Rožančevo nagrado, leta 2003 Veronikino nagrado in leta 2006 Prešernovo nagrado ter nagrado kresnik.

"Zdi se mi, da je človek občutljiva antena, mreža, v katero se lovijo jezikovna valovanja in tresljaji vesolja."