“Zanesti se ne moremo niti na znanstvenike. Akademska znanost izumira, ekspertokracija pa prodaja svoja doktorska signirana mnenja najboljšemu ponudniku. Znanost je tudi nenehno izumljanje novih možnosti čim bolj popolnega nadzora ljudi in njihovega zanesljivega uničenja.”

“Ko zapremo vrata svojim občutkom, zapremo vrata tudi vitalnim tokovom, ki dajejo energijo in spodbujajo naše misli in dejanja. Ne moremo začeti razumevati posledic svojih čustev na nas, naše okolje in druge ljudi ali posledic čustev drugih ljudi na njih same, njihovo okolje in nas. Brez zavedanja svojih čustev ne moremo povezovati posledic jeze, žalosti, žalovanja, veselja- v nas samih ali drugih- z nihovimi vzroki. Ne moremo razlikovati med delom sebe, ki je osebnost, in delom sebe, ki je duša. Če se ne zavedamo svojih občutkov, ne moremo občutiti sočutja. Kako lahko delimo trpljenje in veselje drugih, če ne znamo občutiti lastnega.”

“Bolj kot povprečno znanje narašča in se širi, bolj se dušita izvirnost in globina novih zamisli. Danes, ko smo zmleli znanje v povodenj informacij, je še huje. Poneumljanje ljudi je doseglo najvišjo stopnjo.”

“- Ne treba se bojati ljudi.- Pa ja se i ne bojim ljudi, nego onog što je neljudsko u njma.”

“Spoznal se, da je ljudstvo zanikrno in leno ter da se ne izplača, da se žrtvujes zanj. Zaman sem bil klical in vabil. Misliš, da je ogromni večini ljudij kaj do resnice? Kje neki! Svoj mir zahtevajo ter bajke za svojo lačno domišljijo. Ali pa kaj do pravičnosti? Na to se požvižgajo, da le ugodiš njihovim osebnim koristim. Nisem se hotel varati več. Če je človeštvo tako, tedaj izrabi njene slabosti, da dosežeš svoj visoki cilj, ki bi bil tudi njemu v korist, ki ga pa ne razume. Potrkal sem na neumnost in na lahkovernost ljudi. Na njihovo slo po užitkih, na njihove sebične želje. Vrata so se mi na stežaj odprla”

“A i čežnja je takva: počinje nevinim pogledom na neki predmet ili u nečije svijetle oči, u vitak stas ili bujne kose, pa se poput vatre s očiju prenosi na srce, pa na um, pa te obuzme svega i ne popusti dok ne postigneš ono za čim čezneš, ili dok potpuno ne sagoriš u njoj i ostaneš pepeo, čovjek ravnodušan, nesretan i tup...”