“Kakor v odgovor na to novo stvarnost je Gabriele govoril o demokraticnosti in o dobrem sozitju v nasi obmorski dezeli, in pritem so njegove oci begale od mene k dolgim rezancem na mizi, pa spet k meni, kakor da dvomijo, ce bom verjel novim besedam. In priznam, da se mi je, ko sem ga poslusal, njegovo razodetje zdelo cudno, in res sem pomislil, da ima za tiste izraze o bratstvu najbrz poglavitno zaslugo neponovljivo okolje, v katerem so bili izreceni; ker v dokoncni enakosti v gladu in pepelu res ni bilo mogoce se misliti na trmo o dozdevnih prednostih in razlockih. Prav zato pa se mi je zdelo neumestno, da mi po toliko letih skupnega bivanja na istih ulicah in na istem obrezju somescan, pripadnik italijanske elite, prvic govori v cloveskem jeziku prav tukaj, kjer je bilo vse clovesko postavljeno na tehtnico; in ceprav sem se zavedal, da je nespremenljiva enakost obsojenih teles odrinila stran vse zapreke, sem se vendar upiral misli, naj bi skupni strah pred pecjo botroval pri spocetju novega bratstva. Strah je bil namrec substanca nase skupnosti ves cas, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic nasih knjiznic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih pozirali. In potem je bil strah nas vsakdanji kruh, ko so postajali pogorisca nasi odri v predmestjih, ko je fasist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaski jeticni ucitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku. Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijateljske besede v krematorijskem svetu? Ali se ti trzaski italijanski clovek pribliza samó takrat, ko preti tudi njemu unicenje?”

“Veš katero napako delamo spet in spet. Mislimo, da je življenje nespremenljivo in da moramo, ko smo se enkrat utirili, slediti tiru prav do konca. Usoda pa je veliko bolj domiselna od nas. Ko že misliš, da si se znašel v slepi ulici, ko si na robu brezupa, pride močan sunek vetra in v hipu vse preobrne, vse se spremeni in naenkrat se znajdeš v čisto novem življenju.”

“Če se dotakneš drevesa, ni nič drugače, kot če se dotakneš kakšnega drugega živega bitja, pravzaprav je še lepše. Zakaj? Če recimo potrepljam psa po glavi, res da zatipam nekaj toplega in trepetavega, vendar zmeraj čutim, da je zraven še nekaj, kar mu odvrača pozornost, bodisi da mu kruli v želodcu, bodisi da se mu toži po nekomu, bodisi da se samo spominja hudih sanj. Razumeš? V psu je preveč misli in preveč potreb, tako kot pri čoveku. Ali bo lahko miren in zadovoljen, ni odvisno samo od njega. Pri drevesu pa je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbližje srcu Zemlje, s krošnjo pa najbližje nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse. Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lep? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko.”

“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”

“Spoznal se, da je ljudstvo zanikrno in leno ter da se ne izplača, da se žrtvujes zanj. Zaman sem bil klical in vabil. Misliš, da je ogromni večini ljudij kaj do resnice? Kje neki! Svoj mir zahtevajo ter bajke za svojo lačno domišljijo. Ali pa kaj do pravičnosti? Na to se požvižgajo, da le ugodiš njihovim osebnim koristim. Nisem se hotel varati več. Če je človeštvo tako, tedaj izrabi njene slabosti, da dosežeš svoj visoki cilj, ki bi bil tudi njemu v korist, ki ga pa ne razume. Potrkal sem na neumnost in na lahkovernost ljudi. Na njihovo slo po užitkih, na njihove sebične želje. Vrata so se mi na stežaj odprla”

“Ko se uprete zasvojenosti in izberete, da boste postali celoviti, se uravnate s svojo nefizično pomočjo. Delo, ki ga je treba opraviti, je vaše, toda vedno vam je na voljo pomoč. Nefizični svet, dejanja vaših vodnikov in učiteljev, se dotikajo vašega sveta na veliko načinov- z mislijo, ki prinaša moč, s spominom, ki vas spomni, s pojavom presenečenja, ki krepi. V nefizičnem svetu je veliko radosti, ko se duša osvobodi svoje negativnosti in se kakovost njene zavesti pomakne navzgor v višje frekvence Luči. Zato ne trpite v samoti. Saj je sploh ni.”