“Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarisem, a obcutek imam, da bo vse neiskreno, kar jim bom v mislih rekel. Ziv sem, zato so tudi moja najbolj pristna custva nekje necista”

“Kakor v odgovor na to novo stvarnost je Gabriele govoril o demokraticnosti in o dobrem sozitju v nasi obmorski dezeli, in pritem so njegove oci begale od mene k dolgim rezancem na mizi, pa spet k meni, kakor da dvomijo, ce bom verjel novim besedam. In priznam, da se mi je, ko sem ga poslusal, njegovo razodetje zdelo cudno, in res sem pomislil, da ima za tiste izraze o bratstvu najbrz poglavitno zaslugo neponovljivo okolje, v katerem so bili izreceni; ker v dokoncni enakosti v gladu in pepelu res ni bilo mogoce se misliti na trmo o dozdevnih prednostih in razlockih. Prav zato pa se mi je zdelo neumestno, da mi po toliko letih skupnega bivanja na istih ulicah in na istem obrezju somescan, pripadnik italijanske elite, prvic govori v cloveskem jeziku prav tukaj, kjer je bilo vse clovesko postavljeno na tehtnico; in ceprav sem se zavedal, da je nespremenljiva enakost obsojenih teles odrinila stran vse zapreke, sem se vendar upiral misli, naj bi skupni strah pred pecjo botroval pri spocetju novega bratstva. Strah je bil namrec substanca nase skupnosti ves cas, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic nasih knjiznic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih pozirali. In potem je bil strah nas vsakdanji kruh, ko so postajali pogorisca nasi odri v predmestjih, ko je fasist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaski jeticni ucitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku. Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijateljske besede v krematorijskem svetu? Ali se ti trzaski italijanski clovek pribliza samó takrat, ko preti tudi njemu unicenje?”

“Non so se mi sono espresso bene. Il fatto e che, col suo bagaglio d'esperienza, l'adulto guasta gli anni della propria infanzia, li contamina con la sensazione di oppressione che prova. Come se qualcuno che ha vissuto per lungo tempo in uno splendido giardino, durante una passegiata piu lunga del solito, si accorgesse che il parco e delimitato dal muro di una prigione di cui ignorava l'esistenza.”

“Minila bodo leta, veliko pomembnih let. Mene tedaj že ne bo več. Časi očetov in dedov se ne bodo vrnili, kar pravzaprav niti ni pomembno in si niti tega ne želim. Zagotovo pa bodo ponovno vzniknile tako dolgo zatajevane plemenitost, ustvarjalnost in veličina. To bo obdobje velikih vrednot. Vaše življenje bo postalo bogato in plodno kot še nikoli doslej... Tedaj se spomnite name.”

“Tada sam shvatio dvije stvari: prvo, da ne moraš znati jezik da bi razumio prijatelja, i drugo, da je Ervin Hladnik Milharčić ozbiljan genij.”

“Ona je kot kmetič, ki zasadi vrt, ko pa zagleda prve poganjke, se zboji, da jim lahko kaj škoduje. Zato si omisli široko plahto, odporno proti vodi in vetru, ter jo razprostre nad svojimi rastlinicami, da jih zavaruje pred slabim vremenom; da bi odgnal listne uši in ličinke, pa jih še obilno poškropi z insekticidom. Dela brez predaha, noč in dan misli le na vrt in na to, kako ga bo zaščitila. Potem pa nekega jutra dvigne plahto in doživi kaj neljubo presenečenje: vse rastlinice so segnile in umrle. Če bi jim pustila svobodno rasti, bi sicer ene pomrle, toda druge bi preživele in poleg zasejanih bi pognale še tretje, ki bi jih zanesla tja veter in mrčes. Nekatere bi postale plevel in bi jih populil, druge pa bi morda zrasle v cvetlice in bi s svojimi barvami poživile enolični vrt. Me razumeš? Je že tako, v življenju je potrebna širokosrčnost; obdelovati svoj mali značajček in biti slep za vse okrog sebe pomeni, da sicer dihaš, v resnici pa si že mrtev.”

“Ko se spoprijemaš s težavami, ti najbolj pomagajo prav vsakdanje izkušnje, ki ti kažejo zadeve takšne kot so, ne pa, kakršne bi morale biti po kaj vem čigavem mnenju. Ko začneš odmetavati balast in izločati vse, kar ti ne pripada, vse, kar prihaja od zunaj, takrat si že na dobri poti.”