“Ona je kot kmetič, ki zasadi vrt, ko pa zagleda prve poganjke, se zboji, da jim lahko kaj škoduje. Zato si omisli široko plahto, odporno proti vodi in vetru, ter jo razprostre nad svojimi rastlinicami, da jih zavaruje pred slabim vremenom; da bi odgnal listne uši in ličinke, pa jih še obilno poškropi z insekticidom. Dela brez predaha, noč in dan misli le na vrt in na to, kako ga bo zaščitila. Potem pa nekega jutra dvigne plahto in doživi kaj neljubo presenečenje: vse rastlinice so segnile in umrle. Če bi jim pustila svobodno rasti, bi sicer ene pomrle, toda druge bi preživele in poleg zasejanih bi pognale še tretje, ki bi jih zanesla tja veter in mrčes. Nekatere bi postale plevel in bi jih populil, druge pa bi morda zrasle v cvetlice in bi s svojimi barvami poživile enolični vrt. Me razumeš? Je že tako, v življenju je potrebna širokosrčnost; obdelovati svoj mali značajček in biti slep za vse okrog sebe pomeni, da sicer dihaš, v resnici pa si že mrtev.”