“Običajno je tako, da več ko ima nekdo daru, bolj dvomi o tem, ali ga ima. In obratno.”
“Kajti človek je zares živ šele, ko ga ni več strah živeti ali umreti.”
“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”
“Nije stvar samo u tome što taj momak u krvi ima sivog mora, pomislila je; ima ga sav jedan ledeni, bezličan ocean, i on mora pronaći način da ga iz sebe ispusti.”
“Ali nista se ne zavrsava tako lako. Kada covek trazi nesto od zivota (a ima li koga ko ne trazi nista?), zivot od njega zahteva mnogo vise informacija. Da bi se nacrtao precizan dijagram, neophodno je mnogo vise tacaka. U suprotnom, nema ni odgovora.”
“Od vseh navad, ki jih ima sodobni človek, je prebiranje dnevnega časopisa gotovo ena najslabših. Zjutraj, ko je glava najbolj odprta, se vanjo vsuje zlo, kar ga je prejšnji dan pridelal svet. V preteklosti je zadostovalo, da nisi bral časnikov, pa si bil rešen. Danes to ni več mogoče; obstajajo mediji in dovolj je, da jih vklopiš za sekundo, pa te zlo že naskoči in prodre vate.”