“Človeški rod je postal aroganten. Vedemo se, kot bi bila Zemlja naša in bi lahko z njo delali po mili volji. Onesnažujemo Zemljo, oceane in ozračje, da zadovoljujemo svoje potrebe, ne pomislimo pa na potrebe drugih življenskih oblik, ki tudi živijo na Zemlji, ali na potrebe Zemlje. Mislimo, da se mi zavedamo, Vsemirje pa ne. Mislimo in delamo, kot da se bo naš obstoj kot živih sil v Vsemirju končal s tem življenjem in kot da nismo odgovorni ne drugim ne Vsemirju.”

“Vsak medsebojni odnos je del stalne učne dinamike. Ko vplivate drug na drugega, je del te dinamike iluzija. Zaradi te iluzije lahko vsaka duša dojame,kaj mora razumeti, da se bo zdravila. Kot predstava v živo predstavlja položaje, ki so potrebni, da bodo postali celoviti tisti vidiki vaše duše, ki potrebujejo zdravljenje. Z iluzijo se učimo- Pripada osebnosti. Iluzijo boste zapustili, ko boste umrli, ko se boste vrnili domov. Vendar lahko osebnost, ki živi v ljubezni in Luči, ki gleda skozi oči svoje duše, če govorimo metaforično, gleda iluzijo, ne da bi jo hkrati potegnilo vanjo. To je osebnost, ki dopusti, da se avtentična moč izrazi. Iluzija je izjemno tesno povezana s potrebami vsake duše. Vsak položaj je vedno namenjen vsaki osebi, ki jo zadeva. Ne morete naleteti ne in tudi ne boste naleteli- niti za hip ne- na nobeno okoliščino, ki ne bi bila neposredno in takoj namenjena potrebi vaše duše, da se zdravi in dosega celovitost. Iluzijo za vsako dušo ustvarjajo njeni nameni. Zato v iluziji vedno mrgoli najustreznejših izkušenj, s katerimi lahko zdravite svojo dušo. Iluzija je prilagodljiva. To pomeni, da posamezne duše, ki so sodelovale pri nastanku iluzij , nimajo svoje neodvisnosti pri tem, kar je v iluziji ustvarjenega skupaj. Pomeni, da ni zaznave, ki se je ne da pozdraviti, kot tudi ni namena, ki se ga ne da spremeniti ali zamenjati z drugim. Bistvo duhovne psihologije je razumevanje, kako iluzija nastane, kako deluje, razumevanje dinamike, ki leži za njo in vloge, ki jo igra pri evoluciji duše.”

“Pritisnila je na gumb dvigala. Šla bo in kupila letalsko vozovnico. Svoboda, ki jo išče, je njena, ne Satakejeva, ne Jajoina, ne Jošijina, in prepričana je bila, da mora biti tam nekje zunaj. Če so se za njo zaprla še ena vrata, nima druge izbire, kot da najde nova in jih odpre. Dvigalo, ki ji je prišlo naproti, je ječalo kot veter.END.”

“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”

“Ko spznate moč svoje zavesti, da ima torej to, kar je za vašimi očmi, več moči, kot pa to, kar se dogaja pred njimi, se vaše notranje in zunanje zaznave spremenijo. Ne morete sočustvovati s seboj, ne da bi sočustvovali z drugimi, ali pa z drugimi, ne da bi sočustvovali s samim seboj. Ko sočustvujete s seboj in drugimi, postane vaš svet sočuten. Nase pritegujete druge duše s podobno frekvenco in z njimi ustvarjate s svojimi nameni in dejanji ter medsebojni odnosi sočuten svet.”

“Spoznal se, da je ljudstvo zanikrno in leno ter da se ne izplača, da se žrtvujes zanj. Zaman sem bil klical in vabil. Misliš, da je ogromni večini ljudij kaj do resnice? Kje neki! Svoj mir zahtevajo ter bajke za svojo lačno domišljijo. Ali pa kaj do pravičnosti? Na to se požvižgajo, da le ugodiš njihovim osebnim koristim. Nisem se hotel varati več. Če je človeštvo tako, tedaj izrabi njene slabosti, da dosežeš svoj visoki cilj, ki bi bil tudi njemu v korist, ki ga pa ne razume. Potrkal sem na neumnost in na lahkovernost ljudi. Na njihovo slo po užitkih, na njihove sebične želje. Vrata so se mi na stežaj odprla”