“Človeški rod ni več skromen. Nima čaščenja. Je aroganten in poln lastne tehnologije. Stalno se zavaja s svojimi iluzijami, da obvladuje svoje stvari, in tako ustvarja kaos in še vedno hoče videti, da je svet nemogoče obvladati. Jemljemo od Zemlje in drug drugega. Uničujemo gozdove, oceane, in ozračje. Drug drugega zasužnjujemo, mučimo pretepamo, ponižujemo in morimo.”

“Človeški rod je postal aroganten. Vedemo se, kot bi bila Zemlja naša in bi lahko z njo delali po mili volji. Onesnažujemo Zemljo, oceane in ozračje, da zadovoljujemo svoje potrebe, ne pomislimo pa na potrebe drugih življenskih oblik, ki tudi živijo na Zemlji, ali na potrebe Zemlje. Mislimo, da se mi zavedamo, Vsemirje pa ne. Mislimo in delamo, kot da se bo naš obstoj kot živih sil v Vsemirju končal s tem življenjem in kot da nismo odgovorni ne drugim ne Vsemirju.”

“Cel naš svet je zgrajen na energiji petčutne osebnosti, ki si je izbrala učenje s strahom in dvomom. Narodi se boje narodov, rase se boje ras, in spola se bojita drug drugega. Fizično resničnost, ki je zunanja moč, bi lahko proučevali v duhu sodelovanja z Zemljo in spoštovanja do nje. Namesto tega pa smo človeški rod izbrali, da Zemljo raziskujemo z občutkom gospodovalnosti in izkoriščanja. To je pot učenja s strahom in dvomom, strahom pred fizičnim okoljem in dvomom, ali naravno spadamo vanj.”

“Če se dotakneš drevesa, ni nič drugače, kot če se dotakneš kakšnega drugega živega bitja, pravzaprav je še lepše. Zakaj? Če recimo potrepljam psa po glavi, res da zatipam nekaj toplega in trepetavega, vendar zmeraj čutim, da je zraven še nekaj, kar mu odvrača pozornost, bodisi da mu kruli v želodcu, bodisi da se mu toži po nekomu, bodisi da se samo spominja hudih sanj. Razumeš? V psu je preveč misli in preveč potreb, tako kot pri čoveku. Ali bo lahko miren in zadovoljen, ni odvisno samo od njega. Pri drevesu pa je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbližje srcu Zemlje, s krošnjo pa najbližje nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse. Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lep? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko.”

“Oseba, ki išče odnose z drugimi samo, da bi zadovoljila lastne potrebe (čustvene, spolne) bo ugotovila, da je vsak odnos v bistvu enak, da so ljudje v njenem življenju nadomestljivi, da so izkušnje s prvim in izkušnje z drugim v bistvu enake. To je vodoravna pot. Vsaka nova izkušnja v resnici ni nova. Je bolj ali manj ista stvar. Če želimo doživeti pravi in globok odnos, to zahteva, da se približamo in vzpostavimo odnos z zabestjo in skrbjo za drugega. To je navpična pot.”

“Ko spznate moč svoje zavesti, da ima torej to, kar je za vašimi očmi, več moči, kot pa to, kar se dogaja pred njimi, se vaše notranje in zunanje zaznave spremenijo. Ne morete sočustvovati s seboj, ne da bi sočustvovali z drugimi, ali pa z drugimi, ne da bi sočustvovali s samim seboj. Ko sočustvujete s seboj in drugimi, postane vaš svet sočuten. Nase pritegujete druge duše s podobno frekvenco in z njimi ustvarjate s svojimi nameni in dejanji ter medsebojni odnosi sočuten svet.”