“Ko se bojite, da je vaša sposobnost ljubiti ali biti ljubljen ogrožena, ko se bojite na primer, izraziti lastno ljubezen ali sprejeti ljubezen od drugega oziroma druge, doživljate fizično neugodje ali bolečino v predelu prsnega koša v bližini srca. Kar doživljate dobesedno kot srčno bolečino, je moč, ki odhaja skozi ta energetski center s strahom ali nezaupanjem.”

“Čustva so energetski tokovi z različnimi frekvencami. Čustva, o katerih mislimo, da so negativna- sovraštvo, zavist, prezir, strah -, imajo nižjo frekvenco in manj energije kot čustva, o katerih mislimo kot o pozitivnih - to so naklonjenost, radost, ljubezen in sočutje. Ko se odločite, da boste zamenjali energetski tok z nižjo frekvenco (npr. jezo)) s tokom z višjo frekvenco (odpuščanje), dvignete frekvenco svoje Luči. Ko se odločite, da boste pustili, da energetski tokovi z višjo frekvenco tečejo skozi vaš sistem, občutite več energije. Ko oseba obupuje, na primer, ali pa je vsa zaskrbljena, se počuti fizično izčrpano, ker se je spojila z energetskim tokom nižje frekvence. Oseba v tem položaju postane težka in pusta, medtem ko radostna oseba kar prekipeva od energije in se počuti vedro, ker po njenem sistemu teče višjefrekvenčni energetski tok.”

“Cel naš svet je zgrajen na energiji petčutne osebnosti, ki si je izbrala učenje s strahom in dvomom. Narodi se boje narodov, rase se boje ras, in spola se bojita drug drugega. Fizično resničnost, ki je zunanja moč, bi lahko proučevali v duhu sodelovanja z Zemljo in spoštovanja do nje. Namesto tega pa smo človeški rod izbrali, da Zemljo raziskujemo z občutkom gospodovalnosti in izkoriščanja. To je pot učenja s strahom in dvomom, strahom pred fizičnim okoljem in dvomom, ali naravno spadamo vanj.”

“Duša mora uravnavati svojo energijo, če naj postane celota. Spoznati mora posledice, ki jih je povzročila. Energijska neravnovesja v duši so nepopolni deli duše, ki se želijo zdraviti. Ali je odnos med dušami zdravljenje ali ne, je odvisno od tega, ali vključena osebnost lahko vidi preko sebe in druge osebnosti medsebojni odnos njunih duš. To zaznavanje samo od sebe privede na dan sočutje. Vsaka izkušnja in vsak medsebojni odnos vam da priložnost, da gledate s stališča svoje duše ali stališča svoje osebnosti.”

“Če se dotakneš drevesa, ni nič drugače, kot če se dotakneš kakšnega drugega živega bitja, pravzaprav je še lepše. Zakaj? Če recimo potrepljam psa po glavi, res da zatipam nekaj toplega in trepetavega, vendar zmeraj čutim, da je zraven še nekaj, kar mu odvrača pozornost, bodisi da mu kruli v želodcu, bodisi da se mu toži po nekomu, bodisi da se samo spominja hudih sanj. Razumeš? V psu je preveč misli in preveč potreb, tako kot pri čoveku. Ali bo lahko miren in zadovoljen, ni odvisno samo od njega. Pri drevesu pa je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbližje srcu Zemlje, s krošnjo pa najbližje nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse. Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lep? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko.”

“Osebnost se zanima zase. Rada ima vznemirjenje. Ni nujno, da je odgovorna, skrbna ali ljubeča. Duša je energija univerzalne ljubezni, modrosti in sočutja. Ustvarja s temi energijami. Osebnost razume moč kot nekaj zunanjega in jo zaznava kot tekmovanja, grožnje, dobitke in izgube ter jih primerja z drugimi. Ko se uglasite z svojo osebnostjo, daste moč kraljestvu petih čutov, zunanjim okoliščinam in predmetom. Sami si odvzemate notranjo moč. Ko se začnete zavedati svojega duhovnega jaza in izvora, svoje nesmrtnosti, ko izberete in živite v skladu s prvim in šele nato s fizičnim, zapolnite vrzel, ki obstaja med osebnostjo in dušo. Doživljati začnete duhovno moč.”