“Ko se povežete v duhovno partnerstvo z drugim človeškim bitjem, prinesete energijo pralika duhovnega partnerstva v fizični prostor. Začnete oblikovati in živeti po vrednotah, zaznavah in dejanjih, ki odražajo enakost z vašim partnerjem in povezanost z njegovim duhovnim razvojem ter vašim lastnim. Odmikati začnete hotenja svoje osebnosti, da bi naredili prostor za potrebe duhovne rasti vašega partnerja in pri tem rastete tudi sami. Tako deluje duhovno partnerstvo.”

“Razvojni proces, do katerega prihaja na ravni posameznika, je isti proces, ki se odvija na ravni medsebojnih odnosov med posamezniki. Ko posameznik vnese energijo pralika duhovnega partnerstva, to ne vpliva na partnerstvo, ki ga oblikuje z drugim posameznikom, ampak tudi na skupnost, narod in cel svet. Vaša odločitev, da se se boste razvijali zavestno odgovorno z izbiro, prispeva ne samo k vaši lastni evoluciji, ampak tudik evoluciji vseh tistih vidikov človeštva, v katerih sodelujete. S svojimi odločitvami se ne razvijate samo vi, marveč celotno človeštvo.”

“Osebnost se zanima zase. Rada ima vznemirjenje. Ni nujno, da je odgovorna, skrbna ali ljubeča. Duša je energija univerzalne ljubezni, modrosti in sočutja. Ustvarja s temi energijami. Osebnost razume moč kot nekaj zunanjega in jo zaznava kot tekmovanja, grožnje, dobitke in izgube ter jih primerja z drugimi. Ko se uglasite z svojo osebnostjo, daste moč kraljestvu petih čutov, zunanjim okoliščinam in predmetom. Sami si odvzemate notranjo moč. Ko se začnete zavedati svojega duhovnega jaza in izvora, svoje nesmrtnosti, ko izberete in živite v skladu s prvim in šele nato s fizičnim, zapolnite vrzel, ki obstaja med osebnostjo in dušo. Doživljati začnete duhovno moč.”

“Človeški rod je postal aroganten. Vedemo se, kot bi bila Zemlja naša in bi lahko z njo delali po mili volji. Onesnažujemo Zemljo, oceane in ozračje, da zadovoljujemo svoje potrebe, ne pomislimo pa na potrebe drugih življenskih oblik, ki tudi živijo na Zemlji, ali na potrebe Zemlje. Mislimo, da se mi zavedamo, Vsemirje pa ne. Mislimo in delamo, kot da se bo naš obstoj kot živih sil v Vsemirju končal s tem življenjem in kot da nismo odgovorni ne drugim ne Vsemirju.”

“Vsak medsebojni odnos je del stalne učne dinamike. Ko vplivate drug na drugega, je del te dinamike iluzija. Zaradi te iluzije lahko vsaka duša dojame,kaj mora razumeti, da se bo zdravila. Kot predstava v živo predstavlja položaje, ki so potrebni, da bodo postali celoviti tisti vidiki vaše duše, ki potrebujejo zdravljenje. Z iluzijo se učimo- Pripada osebnosti. Iluzijo boste zapustili, ko boste umrli, ko se boste vrnili domov. Vendar lahko osebnost, ki živi v ljubezni in Luči, ki gleda skozi oči svoje duše, če govorimo metaforično, gleda iluzijo, ne da bi jo hkrati potegnilo vanjo. To je osebnost, ki dopusti, da se avtentična moč izrazi. Iluzija je izjemno tesno povezana s potrebami vsake duše. Vsak položaj je vedno namenjen vsaki osebi, ki jo zadeva. Ne morete naleteti ne in tudi ne boste naleteli- niti za hip ne- na nobeno okoliščino, ki ne bi bila neposredno in takoj namenjena potrebi vaše duše, da se zdravi in dosega celovitost. Iluzijo za vsako dušo ustvarjajo njeni nameni. Zato v iluziji vedno mrgoli najustreznejših izkušenj, s katerimi lahko zdravite svojo dušo. Iluzija je prilagodljiva. To pomeni, da posamezne duše, ki so sodelovale pri nastanku iluzij , nimajo svoje neodvisnosti pri tem, kar je v iluziji ustvarjenega skupaj. Pomeni, da ni zaznave, ki se je ne da pozdraviti, kot tudi ni namena, ki se ga ne da spremeniti ali zamenjati z drugim. Bistvo duhovne psihologije je razumevanje, kako iluzija nastane, kako deluje, razumevanje dinamike, ki leži za njo in vloge, ki jo igra pri evoluciji duše.”

“Ko se v osebnosti gradi jeza ali strah, tudi svet,v katerem živi, vedno bolj odraža jezo ali strah, ki ju mora zdraviti. Tako bo osebnost na koncu le razumela, da ustvarja lastne izkušnje in zaznave, da njena pravična jeza ali opravičljiv strah izvirata iz nje same in da ju lahko nadomesti z drugimi zaznavami in izkušnjami samo z močjo lastnega bitja.”