“Osebnost, ki ni celovita, živi razdvojeno, kar predstavljajo posamezne barve ali njihove kombinacije. Osebnost, ki ni razdvojena, živi celovito, kar predstavlja bela svetloba. Osebnost, ki izgubi stik s svojo dušo, ki izgubi izvir Luči, je osebnost, ki je postala sposobna tega, čemur rečemo zlo in kar predstavlja črnina.”

“Osebnost ne deluje neodvisno od duše. Če je oseba v stiku z duhovnimi globinami, je osebnost nekako pomirjena, ker je energija zavesti usmerjena na svoje energetsko jedro in ne na svojo umetno fasado, kar predstavlja osebnost.”

“Vsak medsebojni odnos je del stalne učne dinamike. Ko vplivate drug na drugega, je del te dinamike iluzija. Zaradi te iluzije lahko vsaka duša dojame,kaj mora razumeti, da se bo zdravila. Kot predstava v živo predstavlja položaje, ki so potrebni, da bodo postali celoviti tisti vidiki vaše duše, ki potrebujejo zdravljenje. Z iluzijo se učimo- Pripada osebnosti. Iluzijo boste zapustili, ko boste umrli, ko se boste vrnili domov. Vendar lahko osebnost, ki živi v ljubezni in Luči, ki gleda skozi oči svoje duše, če govorimo metaforično, gleda iluzijo, ne da bi jo hkrati potegnilo vanjo. To je osebnost, ki dopusti, da se avtentična moč izrazi. Iluzija je izjemno tesno povezana s potrebami vsake duše. Vsak položaj je vedno namenjen vsaki osebi, ki jo zadeva. Ne morete naleteti ne in tudi ne boste naleteli- niti za hip ne- na nobeno okoliščino, ki ne bi bila neposredno in takoj namenjena potrebi vaše duše, da se zdravi in dosega celovitost. Iluzijo za vsako dušo ustvarjajo njeni nameni. Zato v iluziji vedno mrgoli najustreznejših izkušenj, s katerimi lahko zdravite svojo dušo. Iluzija je prilagodljiva. To pomeni, da posamezne duše, ki so sodelovale pri nastanku iluzij , nimajo svoje neodvisnosti pri tem, kar je v iluziji ustvarjenega skupaj. Pomeni, da ni zaznave, ki se je ne da pozdraviti, kot tudi ni namena, ki se ga ne da spremeniti ali zamenjati z drugim. Bistvo duhovne psihologije je razumevanje, kako iluzija nastane, kako deluje, razumevanje dinamike, ki leži za njo in vloge, ki jo igra pri evoluciji duše.”

“Zakon karme je neosebna energetska dinamika. Kadar so njene posledice posebljene, se pravi, ko jih doživlja osebnost s svojega zornega kota, jih doživlja kot preobrat v smeri, kot vračanje energije namena tistemu, ki ima namen. Tako osebnost doživlja neosebno dinamiko, ki jo opisuje tretji zakon kot "enako in nasprotno reakcijo". Oseba, ki namerava sovražiti druge, občuti, da jo drugi nameravajo sovražiti. Oseba, ki namerava ljubiti druge, občuti, da jo drugi nameravajo ljubiti, in tako dalje. To zlato pravilo je vedenjsko vodilo, ki temelji na dinamiki karme. Poosebljeno reklo karme bi bilo: "Od sveta sprejmeš to, kar svetu daš.”

“Temeljno odkritje optike je, na primer, da bela in črna nista barvi kot modra, zelena in rdeča. Bela je kombinacija vseh barv vidnega spektra svetlobe, črna pa je odsotnost tega spektra in zato tudi bele. To se pravi, da je bela integracija vseh vidnih oblik žarenja, črna pa je odsotnost žarenja... Bela predstavlja celoto duha... Črna predstavlja obup, jezo in bes, ki so odsotnost ljubezni, sočutja in odpuščanja. Pravimo, da je oseba, ki čuti te stvari, črnogleda.”

“Duša mora uravnavati svojo energijo, če naj postane celota. Spoznati mora posledice, ki jih je povzročila. Energijska neravnovesja v duši so nepopolni deli duše, ki se želijo zdraviti. Ali je odnos med dušami zdravljenje ali ne, je odvisno od tega, ali vključena osebnost lahko vidi preko sebe in druge osebnosti medsebojni odnos njunih duš. To zaznavanje samo od sebe privede na dan sočutje. Vsaka izkušnja in vsak medsebojni odnos vam da priložnost, da gledate s stališča svoje duše ali stališča svoje osebnosti.”