“Razum naj bi razširil zaznavanje, da bi vaša zaznavna moč in kompleksnost lahko rasli in ne škodovali. Izkušnje razuma so izkušnje znanja. Znanje je moč in za vsako raven znanja odgovarjate, kako ga uporabljate. Znanje, ki preprosto pride v vas in ga nekako ne predelate in uporabite v korist drugih, ima lahko še kako poguben učinek na vaše telo. Karmične obveznosti, ki jih ustvarjate z naklepno zlorabo z znanja, če zavestno škodujete ali v drugih ustvarjate nasprotja, so večje, kot če to povzročate nevede.”

“Osebnosti, ki se zaveda svoje razdvojenosti in se zavestno bori, da postane celovita, ni treba ustvarjati negativne karme, da bi se razvila, da bi se naučila ustvarjati odgovornost, da bi pridobila avtentično moč. Ko se zavestno borite z izbiro med hotenji svoje osebnosti in potrebami svoje duše, ste v dinamiki, s katero se lahko razvijate brez ustvarjanja negativne karme. To je dinamika skušnjave. Skušnjava je sočuten način Vsemirja, da vam dovoli, da greste skozi to, kar bi bila škodljiva karmična dinamika, če bi pustili, da bi se fizično izrazila. Je energija, s katero je vaši duši milostno dana priložnost, da gre v prostem teku skozi življenjsko učno uro, skozi položaj, ki se ga da, če ga jasno razumete, odstraniti in pozdraviti v mejah svojega zasebnega sveta energije, ne da bi ga izlili v večje energetsko polje drugih duš. Skušnjava je generalka za karmično izkušnjo negativnosti. Celotna dinamika skušnjav je sočutna pot, ki vam omogoči, da vidite možna tveganja in se očistite, preden lahko vplivate na življenja drugih. Je oblika vabe, v katerih se negativnost sočutno potegne iz vas, če to razumete, preden ustvarite karmo. Ko se odzovete na vabo, se očistite, ker se začnete zavedati, in vam v resnici ni treba doživeti izkušnje. Očistite se, ne da bi ustvarjali karmo in sodelovali z drugimi dušami. Kako krasna je skušnjava. Je magnet, ki vleče vase zavedanje k temu, kar bi ustvarjalo negativno karmo, če bi ostalo nezavedno.”

“Vsak medsebojni odnos je del stalne učne dinamike. Ko vplivate drug na drugega, je del te dinamike iluzija. Zaradi te iluzije lahko vsaka duša dojame,kaj mora razumeti, da se bo zdravila. Kot predstava v živo predstavlja položaje, ki so potrebni, da bodo postali celoviti tisti vidiki vaše duše, ki potrebujejo zdravljenje. Z iluzijo se učimo- Pripada osebnosti. Iluzijo boste zapustili, ko boste umrli, ko se boste vrnili domov. Vendar lahko osebnost, ki živi v ljubezni in Luči, ki gleda skozi oči svoje duše, če govorimo metaforično, gleda iluzijo, ne da bi jo hkrati potegnilo vanjo. To je osebnost, ki dopusti, da se avtentična moč izrazi. Iluzija je izjemno tesno povezana s potrebami vsake duše. Vsak položaj je vedno namenjen vsaki osebi, ki jo zadeva. Ne morete naleteti ne in tudi ne boste naleteli- niti za hip ne- na nobeno okoliščino, ki ne bi bila neposredno in takoj namenjena potrebi vaše duše, da se zdravi in dosega celovitost. Iluzijo za vsako dušo ustvarjajo njeni nameni. Zato v iluziji vedno mrgoli najustreznejših izkušenj, s katerimi lahko zdravite svojo dušo. Iluzija je prilagodljiva. To pomeni, da posamezne duše, ki so sodelovale pri nastanku iluzij , nimajo svoje neodvisnosti pri tem, kar je v iluziji ustvarjenega skupaj. Pomeni, da ni zaznave, ki se je ne da pozdraviti, kot tudi ni namena, ki se ga ne da spremeniti ali zamenjati z drugim. Bistvo duhovne psihologije je razumevanje, kako iluzija nastane, kako deluje, razumevanje dinamike, ki leži za njo in vloge, ki jo igra pri evoluciji duše.”

“Oseba, ki išče odnose z drugimi samo, da bi zadovoljila lastne potrebe (čustvene, spolne) bo ugotovila, da je vsak odnos v bistvu enak, da so ljudje v njenem življenju nadomestljivi, da so izkušnje s prvim in izkušnje z drugim v bistvu enake. To je vodoravna pot. Vsaka nova izkušnja v resnici ni nova. Je bolj ali manj ista stvar. Če želimo doživeti pravi in globok odnos, to zahteva, da se približamo in vzpostavimo odnos z zabestjo in skrbjo za drugega. To je navpična pot.”

“Vsako dejanje, tudi najneznatnejše utegne v sebi nositi skrivnost, nevidno seme, ki lahko vzkali, če ga sprejmeš.”

“Ko zapremo vrata svojim občutkom, zapremo vrata tudi vitalnim tokovom, ki dajejo energijo in spodbujajo naše misli in dejanja. Ne moremo začeti razumevati posledic svojih čustev na nas, naše okolje in druge ljudi ali posledic čustev drugih ljudi na njih same, njihovo okolje in nas. Brez zavedanja svojih čustev ne moremo povezovati posledic jeze, žalosti, žalovanja, veselja- v nas samih ali drugih- z nihovimi vzroki. Ne moremo razlikovati med delom sebe, ki je osebnost, in delom sebe, ki je duša. Če se ne zavedamo svojih občutkov, ne moremo občutiti sočutja. Kako lahko delimo trpljenje in veselje drugih, če ne znamo občutiti lastnega.”