“Zavest, da ima tudi Zemlja pravice, v človeškem rodu sploh še ni prisotna.”

“Če je družbena zavest zaprogramirana v slepi ulici, tudi ljudje pademo v psihološko slepo ulico in se kot ribe zaletavamo v steklene stene akvarija izza katerih pa obstaja še nek drug svet.”

“In nenadoma me je napolnila radost, da sploh sem. Ni važno, kako in kje, da le obstajam. Dokler lahko. Bolje je živeti še tako usrano življenje, kot sploh nobenega.”

“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”

“A si predstavljaš? sem v prvi zarji še ves zjagan razpredal Romani. Steklenica viskija za pol dolarja in zjutraj nič ne boli glava! Pol dolarja in vsaj za dolar sem ga spil ...Nekje sredi poti proti jugu pa sem planil čez njo, avtobusno okno se je odprlo le zgrda in komajda sem zvozil, da nisem bruhal po ubožici, vsej nedolžni in zgarani od polnočnih reportaž. Plačal sem vse za nazaj in čez mejo prilezel kot stara kuzla z ohceti; še dobro, da so me tako zdelenaga sploh spustili v nov državo...”

“Rekao je: Nisu za griješnicima plakali ni nebo ni zemlja. A ja sam mislio: teško čovjeku ako su mu mjera nebo i zemlja.”