“Zgodi se, da sem zmeden in potrt,a drugi dan spet skačem do neba.Brez Tebe nisem nikdar miren.Kadar Te ni, me smešijo ljudje,in ko spet prideš, mar mi ni, kaj govore.Brez Ljubega se veseljačenju odrekam,,ko pride On, se mu pridružim.Če se pojavi kot točaj, sem poleg,če pride kot asket, postanem romar.Če dela se bedaka, nor postanem,In če poskuša uiti, sem mogočen lovec.Ko nad nočmi brez spanja pritožujem se,me smeši, pravi naj več molim.Ko ga za uslugo prosim, On me odslovi.Kaj torej hočem drugega,Kot da se volji Njega uklonim.”