“Veliko bolj udobno se počutimo, če je nekaj abstraktno ali zavito v simbolizem, kot če imamo to pred nosom.”

“Če je družbena zavest zaprogramirana v slepi ulici, tudi ljudje pademo v psihološko slepo ulico in se kot ribe zaletavamo v steklene stene akvarija izza katerih pa obstaja še nek drug svet.”

“Če se dotakneš drevesa, ni nič drugače, kot če se dotakneš kakšnega drugega živega bitja, pravzaprav je še lepše. Zakaj? Če recimo potrepljam psa po glavi, res da zatipam nekaj toplega in trepetavega, vendar zmeraj čutim, da je zraven še nekaj, kar mu odvrača pozornost, bodisi da mu kruli v želodcu, bodisi da se mu toži po nekomu, bodisi da se samo spominja hudih sanj. Razumeš? V psu je preveč misli in preveč potreb, tako kot pri čoveku. Ali bo lahko miren in zadovoljen, ni odvisno samo od njega. Pri drevesu pa je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbližje srcu Zemlje, s krošnjo pa najbližje nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse. Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lep? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko.”

“Razum velja le, če je v službi ljubezni.”

“Ko zjutraj vstanem in zagledam v ogledalu svoj obraz, se mi zdi kot obraz nekoga drugega. Če ne bom pazila, se lahko še kje pozabim.”

“Božanskost je navzoča v vsakem človeku, in če so razmere ugodne, se bo sama od sebe manifestirala prav tako, kakor skali seme, v katerem se skriva življenje, in zaradi svoje narave zraste v drevo, če ima omogočene razmere za razvijanje svojih zmožnosti.”