“Michael Novak se zasloužil o další pozitivní posun v chápání trhu Římsko-katolickou církví, což je vyjádřeno v encyklice papeže Jana Pavla II. Centesimus Annus.”

“V minulosti je ponaučenie, v prítomnosti je naša myseľ, v budúcnosti všetky naše plány a nesplnené túžby.”

“Vsako srce nosi v svojem najskrivnejšem kotičku drobtinico vednosti- spominja se kraja, trenutka v katerem je bilo srečno, in po tistem kraju se mu toži, tja se želi vrniti.”

“Ko se premaknete v plast svoje resničnosti, , se premaknete na področje, ki vključuje v vaše življenje tudi druge. Čeprav je to tudi osebno, se začenjate odmikati iz svoje zasebnosti.”

“Če je družbena zavest zaprogramirana v slepi ulici, tudi ljudje pademo v psihološko slepo ulico in se kot ribe zaletavamo v steklene stene akvarija izza katerih pa obstaja še nek drug svet.”

“Kakor v odgovor na to novo stvarnost je Gabriele govoril o demokraticnosti in o dobrem sozitju v nasi obmorski dezeli, in pritem so njegove oci begale od mene k dolgim rezancem na mizi, pa spet k meni, kakor da dvomijo, ce bom verjel novim besedam. In priznam, da se mi je, ko sem ga poslusal, njegovo razodetje zdelo cudno, in res sem pomislil, da ima za tiste izraze o bratstvu najbrz poglavitno zaslugo neponovljivo okolje, v katerem so bili izreceni; ker v dokoncni enakosti v gladu in pepelu res ni bilo mogoce se misliti na trmo o dozdevnih prednostih in razlockih. Prav zato pa se mi je zdelo neumestno, da mi po toliko letih skupnega bivanja na istih ulicah in na istem obrezju somescan, pripadnik italijanske elite, prvic govori v cloveskem jeziku prav tukaj, kjer je bilo vse clovesko postavljeno na tehtnico; in ceprav sem se zavedal, da je nespremenljiva enakost obsojenih teles odrinila stran vse zapreke, sem se vendar upiral misli, naj bi skupni strah pred pecjo botroval pri spocetju novega bratstva. Strah je bil namrec substanca nase skupnosti ves cas, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic nasih knjiznic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih pozirali. In potem je bil strah nas vsakdanji kruh, ko so postajali pogorisca nasi odri v predmestjih, ko je fasist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaski jeticni ucitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku. Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijateljske besede v krematorijskem svetu? Ali se ti trzaski italijanski clovek pribliza samó takrat, ko preti tudi njemu unicenje?”