“Šele sedanje trpljenje zaradi krivice, ki smo jo nekoč prizadeli drugim, nas pripelje do spoznanja, kako boleče je bilo zanje takšno nepremišljeno in brezsrčno obnašanje.”

“Vsak medsebojni odnos je del stalne učne dinamike. Ko vplivate drug na drugega, je del te dinamike iluzija. Zaradi te iluzije lahko vsaka duša dojame,kaj mora razumeti, da se bo zdravila. Kot predstava v živo predstavlja položaje, ki so potrebni, da bodo postali celoviti tisti vidiki vaše duše, ki potrebujejo zdravljenje. Z iluzijo se učimo- Pripada osebnosti. Iluzijo boste zapustili, ko boste umrli, ko se boste vrnili domov. Vendar lahko osebnost, ki živi v ljubezni in Luči, ki gleda skozi oči svoje duše, če govorimo metaforično, gleda iluzijo, ne da bi jo hkrati potegnilo vanjo. To je osebnost, ki dopusti, da se avtentična moč izrazi. Iluzija je izjemno tesno povezana s potrebami vsake duše. Vsak položaj je vedno namenjen vsaki osebi, ki jo zadeva. Ne morete naleteti ne in tudi ne boste naleteli- niti za hip ne- na nobeno okoliščino, ki ne bi bila neposredno in takoj namenjena potrebi vaše duše, da se zdravi in dosega celovitost. Iluzijo za vsako dušo ustvarjajo njeni nameni. Zato v iluziji vedno mrgoli najustreznejših izkušenj, s katerimi lahko zdravite svojo dušo. Iluzija je prilagodljiva. To pomeni, da posamezne duše, ki so sodelovale pri nastanku iluzij , nimajo svoje neodvisnosti pri tem, kar je v iluziji ustvarjenega skupaj. Pomeni, da ni zaznave, ki se je ne da pozdraviti, kot tudi ni namena, ki se ga ne da spremeniti ali zamenjati z drugim. Bistvo duhovne psihologije je razumevanje, kako iluzija nastane, kako deluje, razumevanje dinamike, ki leži za njo in vloge, ki jo igra pri evoluciji duše.”

“Ko zapremo vrata svojim občutkom, zapremo vrata tudi vitalnim tokovom, ki dajejo energijo in spodbujajo naše misli in dejanja. Ne moremo začeti razumevati posledic svojih čustev na nas, naše okolje in druge ljudi ali posledic čustev drugih ljudi na njih same, njihovo okolje in nas. Brez zavedanja svojih čustev ne moremo povezovati posledic jeze, žalosti, žalovanja, veselja- v nas samih ali drugih- z nihovimi vzroki. Ne moremo razlikovati med delom sebe, ki je osebnost, in delom sebe, ki je duša. Če se ne zavedamo svojih občutkov, ne moremo občutiti sočutja. Kako lahko delimo trpljenje in veselje drugih, če ne znamo občutiti lastnega.”

“Nekoč v prihodnosti se bomo znašli v situaciji, ko bomo morali sprejeti vse, kar smo v preteklosti storili drugim, in to velja tako za dobre besede in dejanja kot za ostre in ponižujoče.”

“Vrijeme se vrti oko nas premda se čini kako smo mi podređeni vrtnjama Vremena.”

“Za svoje sedanje življenje je nesmiselno kriviti druge ljudi, Boga ali usodo. Sedanje razmere smo povzročili sami in spremenimo jih lahko tako, da stare negativne vzorce obnašanja obrnemo in namesto njih prevzamemo nove, pozitivnejše.”