“Vsakdo mora vaditi svojo navzočnost tukaj in zdaj. Da bi se tega naučili, moramo svoj nemirni opičji um vedno znova potegniti nazaj, vsakič, ko odtava v preteklost ali prihodnost. Pozorni moramo biti tudi na to, da ne zidamo gradov v oblakih in ne premišljujemo o namišljenih situacijah in tako odtavamo s pozornostjo.”

“Vloge, ki jih igramo, in maske, za katerimi se skrivamo, uporabljamo zato, da se nam ne bi bilo treba ukvarjati s seboj in s svojimi pomanjkljivostmi.”

“Nekoč v prihodnosti se bomo znašli v situaciji, ko bomo morali sprejeti vse, kar smo v preteklosti storili drugim, in to velja tako za dobre besede in dejanja kot za ostre in ponižujoče.”

“Nihče od nas ne uživa pri naštevanju svojih napak. V večini jih raje prikrijemo. Ignoriramo njihov obstoj in se pretvarjamo pred seboj in drugimi ljudmi. Kaj so torej tisti madeži na našem značaju, ki jih ne želimo videti?”

“Božanskost je navzoča v vsakem človeku, in če so razmere ugodne, se bo sama od sebe manifestirala prav tako, kakor skali seme, v katerem se skriva življenje, in zaradi svoje narave zraste v drevo, če ima omogočene razmere za razvijanje svojih zmožnosti.”

“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”

“Zakon privlačnosti torej ustvarja okrog vsake osebnosti zapredek njej podobne energije. Ko poskuša zdraviti svojo jezo ali strah ali ljubosumnost, se proces preobražanja v celovitost okrepi in pospeši, pride v središče zavedanja. Osebnost vidi svojo jezo ali strah ne samo v sebi, ampak tudi povsod izven sebe. Če se osebnost zavestno odloči, da bo ozdravila svojo jezo ali strah, jo vsaka okoliščina spravlja v jezo ali strah, ker se Vsemirje sočutno odzove na njeno željo, da bi postala celovita.”