“Edine meje v tvojem življenju so tiste, ki si jih postaviš sam.”

“Ona je kot kmetič, ki zasadi vrt, ko pa zagleda prve poganjke, se zboji, da jim lahko kaj škoduje. Zato si omisli široko plahto, odporno proti vodi in vetru, ter jo razprostre nad svojimi rastlinicami, da jih zavaruje pred slabim vremenom; da bi odgnal listne uši in ličinke, pa jih še obilno poškropi z insekticidom. Dela brez predaha, noč in dan misli le na vrt in na to, kako ga bo zaščitila. Potem pa nekega jutra dvigne plahto in doživi kaj neljubo presenečenje: vse rastlinice so segnile in umrle. Če bi jim pustila svobodno rasti, bi sicer ene pomrle, toda druge bi preživele in poleg zasejanih bi pognale še tretje, ki bi jih zanesla tja veter in mrčes. Nekatere bi postale plevel in bi jih populil, druge pa bi morda zrasle v cvetlice in bi s svojimi barvami poživile enolični vrt. Me razumeš? Je že tako, v življenju je potrebna širokosrčnost; obdelovati svoj mali značajček in biti slep za vse okrog sebe pomeni, da sicer dihaš, v resnici pa si že mrtev.”

“Nihče od nas ne uživa pri naštevanju svojih napak. V večini jih raje prikrijemo. Ignoriramo njihov obstoj in se pretvarjamo pred seboj in drugimi ljudmi. Kaj so torej tisti madeži na našem značaju, ki jih ne želimo videti?”

“Ko z ljubeznijo razmišljate o nekom, ki vam je čustveno blizu, premaknete kakovost zavesti in to prispeva k njegovemu energetskemu sistemu... V tej obliki izmenjave podatkov torej sodelujete z vsemi dušami, s katerimi ste si blizu, in do neke mere z vsemi dušami, ki se dotikajo vašega življenja. Ko premaknete svojo vsebino podatkov in podatke, ki jih pošiljate duši, jih duša obdela po lastnem sistemu. Na tej ravni vzrok in posledica vaših namenov ter način, ki si ga izberete za oblikovanje svoje energije, vplivajo na druge.”

“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”

“Odrekla sem se osebnosti, da bi si pridobila značaj. Značaj se, kot boš sama ugotovila, v življenju mnogo bolj ceni kot osebnost.”