“Zgodi se, da sem zmeden in potrt,a drugi dan spet skačem do neba.Brez Tebe nisem nikdar miren.Kadar Te ni, me smešijo ljudje,in ko spet prideš, mar mi ni, kaj govore.Brez Ljubega se veseljačenju odrekam,,ko pride On, se mu pridružim.Če se pojavi kot točaj, sem poleg,če pride kot asket, postanem romar.Če dela se bedaka, nor postanem,In če poskuša uiti, sem mogočen lovec.Ko nad nočmi brez spanja pritožujem se,me smeši, pravi naj več molim.Ko ga za uslugo prosim, On me odslovi.Kaj torej hočem drugega,Kot da se volji Njega uklonim.”

“Priznam, misli mi večkrat skrenejo s poti, namesto da bi se držala glavne ceste, rada zavijem na skrite stranske steze. Dajem vtis, kot da sem se izgubila, in mogoče sem se res, a po tej poti moraš, če hočeš najti jedro, ki ga tako vneto iščeš.”

“Ko zjutraj vstanem in zagledam v ogledalu svoj obraz, se mi zdi kot obraz nekoga drugega. Če ne bom pazila, se lahko še kje pozabim.”

“Odrekla sem se osebnosti, da bi si pridobila značaj. Značaj se, kot boš sama ugotovila, v življenju mnogo bolj ceni kot osebnost.”

“Spoznal se, da je ljudstvo zanikrno in leno ter da se ne izplača, da se žrtvujes zanj. Zaman sem bil klical in vabil. Misliš, da je ogromni večini ljudij kaj do resnice? Kje neki! Svoj mir zahtevajo ter bajke za svojo lačno domišljijo. Ali pa kaj do pravičnosti? Na to se požvižgajo, da le ugodiš njihovim osebnim koristim. Nisem se hotel varati več. Če je človeštvo tako, tedaj izrabi njene slabosti, da dosežeš svoj visoki cilj, ki bi bil tudi njemu v korist, ki ga pa ne razume. Potrkal sem na neumnost in na lahkovernost ljudi. Na njihovo slo po užitkih, na njihove sebične želje. Vrata so se mi na stežaj odprla”

“Veš katero napako delamo spet in spet. Mislimo, da je življenje nespremenljivo in da moramo, ko smo se enkrat utirili, slediti tiru prav do konca. Usoda pa je veliko bolj domiselna od nas. Ko že misliš, da si se znašel v slepi ulici, ko si na robu brezupa, pride močan sunek vetra in v hipu vse preobrne, vse se spremeni in naenkrat se znajdeš v čisto novem življenju.”