“Nietzscheja sem prežvečil in prebavil v treh dneh. Po tem velikem zalogaju mi je ostala samo še ena podrobnost osebnosti tega filozofa, še zadnji oreh, ki ga je bilo treba streti: njegovi brki! Federico Garcia Lorca, ki je bil očaran nad Hitlerjevimi brki, je pozneje izjavil, da "so brki tragična konstanta moškega obraza". Celo z brki sem nameraval preseči Nietzscheja! Moji že ne bodo zamorjeni, katastrofični, obteženi z wagnerjansko glasbo in meglo. Ne! Moji bodo zašiljeni, imperialistični, ultraracianalistični in usmerjeni k nebu, kot vertikalni misticizem, kot španski vertikalni sindikati.”

“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”

“Pritisnila je na gumb dvigala. Šla bo in kupila letalsko vozovnico. Svoboda, ki jo išče, je njena, ne Satakejeva, ne Jajoina, ne Jošijina, in prepričana je bila, da mora biti tam nekje zunaj. Če so se za njo zaprla še ena vrata, nima druge izbire, kot da najde nova in jih odpre. Dvigalo, ki ji je prišlo naproti, je ječalo kot veter.END.”

“Vendar ne morem oditi, samo čas izgubljam, si pripravljam lažne radosti, ko pa imam hčer, ki me čaka, malo mene same in moškega, ki sem ga ljubila, kakor sem najbolje mogla, nežno, spokojno, ki je poslušal glasbo mojih besed, in ki sem ga pustila oditi, ker je to tisto, kar narediš, kadar ljubiš. Pustiti oditi, čakati, ničesar pričakovati, sprejemati, ponovno dajati.”

“Vsak medsebojni odnos je del stalne učne dinamike. Ko vplivate drug na drugega, je del te dinamike iluzija. Zaradi te iluzije lahko vsaka duša dojame,kaj mora razumeti, da se bo zdravila. Kot predstava v živo predstavlja položaje, ki so potrebni, da bodo postali celoviti tisti vidiki vaše duše, ki potrebujejo zdravljenje. Z iluzijo se učimo- Pripada osebnosti. Iluzijo boste zapustili, ko boste umrli, ko se boste vrnili domov. Vendar lahko osebnost, ki živi v ljubezni in Luči, ki gleda skozi oči svoje duše, če govorimo metaforično, gleda iluzijo, ne da bi jo hkrati potegnilo vanjo. To je osebnost, ki dopusti, da se avtentična moč izrazi. Iluzija je izjemno tesno povezana s potrebami vsake duše. Vsak položaj je vedno namenjen vsaki osebi, ki jo zadeva. Ne morete naleteti ne in tudi ne boste naleteli- niti za hip ne- na nobeno okoliščino, ki ne bi bila neposredno in takoj namenjena potrebi vaše duše, da se zdravi in dosega celovitost. Iluzijo za vsako dušo ustvarjajo njeni nameni. Zato v iluziji vedno mrgoli najustreznejših izkušenj, s katerimi lahko zdravite svojo dušo. Iluzija je prilagodljiva. To pomeni, da posamezne duše, ki so sodelovale pri nastanku iluzij , nimajo svoje neodvisnosti pri tem, kar je v iluziji ustvarjenega skupaj. Pomeni, da ni zaznave, ki se je ne da pozdraviti, kot tudi ni namena, ki se ga ne da spremeniti ali zamenjati z drugim. Bistvo duhovne psihologije je razumevanje, kako iluzija nastane, kako deluje, razumevanje dinamike, ki leži za njo in vloge, ki jo igra pri evoluciji duše.”

“A si predstavljaš? sem v prvi zarji še ves zjagan razpredal Romani. Steklenica viskija za pol dolarja in zjutraj nič ne boli glava! Pol dolarja in vsaj za dolar sem ga spil ...Nekje sredi poti proti jugu pa sem planil čez njo, avtobusno okno se je odprlo le zgrda in komajda sem zvozil, da nisem bruhal po ubožici, vsej nedolžni in zgarani od polnočnih reportaž. Plačal sem vse za nazaj in čez mejo prilezel kot stara kuzla z ohceti; še dobro, da so me tako zdelenaga sploh spustili v nov državo...”