“Čudno, ko zdaj podoživljam čustvene boje tistih časov, dobim vtis, da moja velika mladostniška kriza ni nastopila, kakor se praviloma dogaja, ko sem odraščala v dekle, ampak v otroških letih. Pri dvanajstih, trinajstih štirinajstih sem že imela neko svojo žalostno trdnost... Vse je bilo le ena izmed naštetih malih vlogic, ki sem jih morala odigrati, če sem hotela imeti mir... Niso nas vzgajali za doslednost, temveč za prilagodljivost.”

“Kakor v odgovor na to novo stvarnost je Gabriele govoril o demokraticnosti in o dobrem sozitju v nasi obmorski dezeli, in pritem so njegove oci begale od mene k dolgim rezancem na mizi, pa spet k meni, kakor da dvomijo, ce bom verjel novim besedam. In priznam, da se mi je, ko sem ga poslusal, njegovo razodetje zdelo cudno, in res sem pomislil, da ima za tiste izraze o bratstvu najbrz poglavitno zaslugo neponovljivo okolje, v katerem so bili izreceni; ker v dokoncni enakosti v gladu in pepelu res ni bilo mogoce se misliti na trmo o dozdevnih prednostih in razlockih. Prav zato pa se mi je zdelo neumestno, da mi po toliko letih skupnega bivanja na istih ulicah in na istem obrezju somescan, pripadnik italijanske elite, prvic govori v cloveskem jeziku prav tukaj, kjer je bilo vse clovesko postavljeno na tehtnico; in ceprav sem se zavedal, da je nespremenljiva enakost obsojenih teles odrinila stran vse zapreke, sem se vendar upiral misli, naj bi skupni strah pred pecjo botroval pri spocetju novega bratstva. Strah je bil namrec substanca nase skupnosti ves cas, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic nasih knjiznic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih pozirali. In potem je bil strah nas vsakdanji kruh, ko so postajali pogorisca nasi odri v predmestjih, ko je fasist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaski jeticni ucitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku. Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijateljske besede v krematorijskem svetu? Ali se ti trzaski italijanski clovek pribliza samó takrat, ko preti tudi njemu unicenje?”

“A si predstavljaš? sem v prvi zarji še ves zjagan razpredal Romani. Steklenica viskija za pol dolarja in zjutraj nič ne boli glava! Pol dolarja in vsaj za dolar sem ga spil ...Nekje sredi poti proti jugu pa sem planil čez njo, avtobusno okno se je odprlo le zgrda in komajda sem zvozil, da nisem bruhal po ubožici, vsej nedolžni in zgarani od polnočnih reportaž. Plačal sem vse za nazaj in čez mejo prilezel kot stara kuzla z ohceti; še dobro, da so me tako zdelenaga sploh spustili v nov državo...”

“Od vseh navad, ki jih ima sodobni človek, je prebiranje dnevnega časopisa gotovo ena najslabših. Zjutraj, ko je glava najbolj odprta, se vanjo vsuje zlo, kar ga je prejšnji dan pridelal svet. V preteklosti je zadostovalo, da nisi bral časnikov, pa si bil rešen. Danes to ni več mogoče; obstajajo mediji in dovolj je, da jih vklopiš za sekundo, pa te zlo že naskoči in prodre vate.”

“Zgodi se, da sem zmeden in potrt,a drugi dan spet skačem do neba.Brez Tebe nisem nikdar miren.Kadar Te ni, me smešijo ljudje,in ko spet prideš, mar mi ni, kaj govore.Brez Ljubega se veseljačenju odrekam,,ko pride On, se mu pridružim.Če se pojavi kot točaj, sem poleg,če pride kot asket, postanem romar.Če dela se bedaka, nor postanem,In če poskuša uiti, sem mogočen lovec.Ko nad nočmi brez spanja pritožujem se,me smeši, pravi naj več molim.Ko ga za uslugo prosim, On me odslovi.Kaj torej hočem drugega,Kot da se volji Njega uklonim.”

“Spoznal se, da je ljudstvo zanikrno in leno ter da se ne izplača, da se žrtvujes zanj. Zaman sem bil klical in vabil. Misliš, da je ogromni večini ljudij kaj do resnice? Kje neki! Svoj mir zahtevajo ter bajke za svojo lačno domišljijo. Ali pa kaj do pravičnosti? Na to se požvižgajo, da le ugodiš njihovim osebnim koristim. Nisem se hotel varati več. Če je človeštvo tako, tedaj izrabi njene slabosti, da dosežeš svoj visoki cilj, ki bi bil tudi njemu v korist, ki ga pa ne razume. Potrkal sem na neumnost in na lahkovernost ljudi. Na njihovo slo po užitkih, na njihove sebične želje. Vrata so se mi na stežaj odprla”