“Ko se spoprijemaš s težavami, ti najbolj pomagajo prav vsakdanje izkušnje, ki ti kažejo zadeve takšne kot so, ne pa, kakršne bi morale biti po kaj vem čigavem mnenju. Ko začneš odmetavati balast in izločati vse, kar ti ne pripada, vse, kar prihaja od zunaj, takrat si že na dobri poti.”

“Ampak ti ne veš, kako je, če nekoga ljubiš bolj kot on ljubi tebe, če veš, da lahko njegov dotik in stisk nekoga drugega stisneta močneje, medtem ko si mu ti pripravljen dati vse, kar imaš, in najti, napraviti karkoli, da bi mu dal tudi tisto, česar nimaš.”

“Življenje ti ne da vedno tistega, za kar prosiš, vedno pa ti da tisto, kar potrebuješ!”

“Veš katero napako delamo spet in spet. Mislimo, da je življenje nespremenljivo in da moramo, ko smo se enkrat utirili, slediti tiru prav do konca. Usoda pa je veliko bolj domiselna od nas. Ko že misliš, da si se znašel v slepi ulici, ko si na robu brezupa, pride močan sunek vetra in v hipu vse preobrne, vse se spremeni in naenkrat se znajdeš v čisto novem življenju.”

“Ko spznate moč svoje zavesti, da ima torej to, kar je za vašimi očmi, več moči, kot pa to, kar se dogaja pred njimi, se vaše notranje in zunanje zaznave spremenijo. Ne morete sočustvovati s seboj, ne da bi sočustvovali z drugimi, ali pa z drugimi, ne da bi sočustvovali s samim seboj. Ko sočustvujete s seboj in drugimi, postane vaš svet sočuten. Nase pritegujete druge duše s podobno frekvenco in z njimi ustvarjate s svojimi nameni in dejanji ter medsebojni odnosi sočuten svet.”

“Ona je kot kmetič, ki zasadi vrt, ko pa zagleda prve poganjke, se zboji, da jim lahko kaj škoduje. Zato si omisli široko plahto, odporno proti vodi in vetru, ter jo razprostre nad svojimi rastlinicami, da jih zavaruje pred slabim vremenom; da bi odgnal listne uši in ličinke, pa jih še obilno poškropi z insekticidom. Dela brez predaha, noč in dan misli le na vrt in na to, kako ga bo zaščitila. Potem pa nekega jutra dvigne plahto in doživi kaj neljubo presenečenje: vse rastlinice so segnile in umrle. Če bi jim pustila svobodno rasti, bi sicer ene pomrle, toda druge bi preživele in poleg zasejanih bi pognale še tretje, ki bi jih zanesla tja veter in mrčes. Nekatere bi postale plevel in bi jih populil, druge pa bi morda zrasle v cvetlice in bi s svojimi barvami poživile enolični vrt. Me razumeš? Je že tako, v življenju je potrebna širokosrčnost; obdelovati svoj mali značajček in biti slep za vse okrog sebe pomeni, da sicer dihaš, v resnici pa si že mrtev.”