“Ona je kot kmetič, ki zasadi vrt, ko pa zagleda prve poganjke, se zboji, da jim lahko kaj škoduje. Zato si omisli široko plahto, odporno proti vodi in vetru, ter jo razprostre nad svojimi rastlinicami, da jih zavaruje pred slabim vremenom; da bi odgnal listne uši in ličinke, pa jih še obilno poškropi z insekticidom. Dela brez predaha, noč in dan misli le na vrt in na to, kako ga bo zaščitila. Potem pa nekega jutra dvigne plahto in doživi kaj neljubo presenečenje: vse rastlinice so segnile in umrle. Če bi jim pustila svobodno rasti, bi sicer ene pomrle, toda druge bi preživele in poleg zasejanih bi pognale še tretje, ki bi jih zanesla tja veter in mrčes. Nekatere bi postale plevel in bi jih populil, druge pa bi morda zrasle v cvetlice in bi s svojimi barvami poživile enolični vrt. Me razumeš? Je že tako, v življenju je potrebna širokosrčnost; obdelovati svoj mali značajček in biti slep za vse okrog sebe pomeni, da sicer dihaš, v resnici pa si že mrtev.”

“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”

“Osebnosti, ki se zaveda svoje razdvojenosti in se zavestno bori, da postane celovita, ni treba ustvarjati negativne karme, da bi se razvila, da bi se naučila ustvarjati odgovornost, da bi pridobila avtentično moč. Ko se zavestno borite z izbiro med hotenji svoje osebnosti in potrebami svoje duše, ste v dinamiki, s katero se lahko razvijate brez ustvarjanja negativne karme. To je dinamika skušnjave. Skušnjava je sočuten način Vsemirja, da vam dovoli, da greste skozi to, kar bi bila škodljiva karmična dinamika, če bi pustili, da bi se fizično izrazila. Je energija, s katero je vaši duši milostno dana priložnost, da gre v prostem teku skozi življenjsko učno uro, skozi položaj, ki se ga da, če ga jasno razumete, odstraniti in pozdraviti v mejah svojega zasebnega sveta energije, ne da bi ga izlili v večje energetsko polje drugih duš. Skušnjava je generalka za karmično izkušnjo negativnosti. Celotna dinamika skušnjav je sočutna pot, ki vam omogoči, da vidite možna tveganja in se očistite, preden lahko vplivate na življenja drugih. Je oblika vabe, v katerih se negativnost sočutno potegne iz vas, če to razumete, preden ustvarite karmo. Ko se odzovete na vabo, se očistite, ker se začnete zavedati, in vam v resnici ni treba doživeti izkušnje. Očistite se, ne da bi ustvarjali karmo in sodelovali z drugimi dušami. Kako krasna je skušnjava. Je magnet, ki vleče vase zavedanje k temu, kar bi ustvarjalo negativno karmo, če bi ostalo nezavedno.”

“Razum naj bi razširil zaznavanje, da bi vaša zaznavna moč in kompleksnost lahko rasli in ne škodovali. Izkušnje razuma so izkušnje znanja. Znanje je moč in za vsako raven znanja odgovarjate, kako ga uporabljate. Znanje, ki preprosto pride v vas in ga nekako ne predelate in uporabite v korist drugih, ima lahko še kako poguben učinek na vaše telo. Karmične obveznosti, ki jih ustvarjate z naklepno zlorabo z znanja, če zavestno škodujete ali v drugih ustvarjate nasprotja, so večje, kot če to povzročate nevede.”

“Človeški rod je postal aroganten. Vedemo se, kot bi bila Zemlja naša in bi lahko z njo delali po mili volji. Onesnažujemo Zemljo, oceane in ozračje, da zadovoljujemo svoje potrebe, ne pomislimo pa na potrebe drugih življenskih oblik, ki tudi živijo na Zemlji, ali na potrebe Zemlje. Mislimo, da se mi zavedamo, Vsemirje pa ne. Mislimo in delamo, kot da se bo naš obstoj kot živih sil v Vsemirju končal s tem življenjem in kot da nismo odgovorni ne drugim ne Vsemirju.”

“Vloge, ki jih igramo, in maske, za katerimi se skrivamo, uporabljamo zato, da se nam ne bi bilo treba ukvarjati s seboj in s svojimi pomanjkljivostmi.”