“Priznam, misli mi večkrat skrenejo s poti, namesto da bi se držala glavne ceste, rada zavijem na skrite stranske steze. Dajem vtis, kot da sem se izgubila, in mogoče sem se res, a po tej poti moraš, če hočeš najti jedro, ki ga tako vneto iščeš.”

“Odrekla sem se osebnosti, da bi si pridobila značaj. Značaj se, kot boš sama ugotovila, v življenju mnogo bolj ceni kot osebnost.”

“Če se dotakneš drevesa, ni nič drugače, kot če se dotakneš kakšnega drugega živega bitja, pravzaprav je še lepše. Zakaj? Če recimo potrepljam psa po glavi, res da zatipam nekaj toplega in trepetavega, vendar zmeraj čutim, da je zraven še nekaj, kar mu odvrača pozornost, bodisi da mu kruli v želodcu, bodisi da se mu toži po nekomu, bodisi da se samo spominja hudih sanj. Razumeš? V psu je preveč misli in preveč potreb, tako kot pri čoveku. Ali bo lahko miren in zadovoljen, ni odvisno samo od njega. Pri drevesu pa je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbližje srcu Zemlje, s krošnjo pa najbližje nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse. Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lep? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko.”

“Ko se spoprijemaš s težavami, ti najbolj pomagajo prav vsakdanje izkušnje, ki ti kažejo zadeve takšne kot so, ne pa, kakršne bi morale biti po kaj vem čigavem mnenju. Ko začneš odmetavati balast in izločati vse, kar ti ne pripada, vse, kar prihaja od zunaj, takrat si že na dobri poti.”

“Čudno, ko zdaj podoživljam čustvene boje tistih časov, dobim vtis, da moja velika mladostniška kriza ni nastopila, kakor se praviloma dogaja, ko sem odraščala v dekle, ampak v otroških letih. Pri dvanajstih, trinajstih štirinajstih sem že imela neko svojo žalostno trdnost... Vse je bilo le ena izmed naštetih malih vlogic, ki sem jih morala odigrati, če sem hotela imeti mir... Niso nas vzgajali za doslednost, temveč za prilagodljivost.”

“Ona je kot kmetič, ki zasadi vrt, ko pa zagleda prve poganjke, se zboji, da jim lahko kaj škoduje. Zato si omisli široko plahto, odporno proti vodi in vetru, ter jo razprostre nad svojimi rastlinicami, da jih zavaruje pred slabim vremenom; da bi odgnal listne uši in ličinke, pa jih še obilno poškropi z insekticidom. Dela brez predaha, noč in dan misli le na vrt in na to, kako ga bo zaščitila. Potem pa nekega jutra dvigne plahto in doživi kaj neljubo presenečenje: vse rastlinice so segnile in umrle. Če bi jim pustila svobodno rasti, bi sicer ene pomrle, toda druge bi preživele in poleg zasejanih bi pognale še tretje, ki bi jih zanesla tja veter in mrčes. Nekatere bi postale plevel in bi jih populil, druge pa bi morda zrasle v cvetlice in bi s svojimi barvami poživile enolični vrt. Me razumeš? Je že tako, v življenju je potrebna širokosrčnost; obdelovati svoj mali značajček in biti slep za vse okrog sebe pomeni, da sicer dihaš, v resnici pa si že mrtev.”

“Na začetku je hudo, zelo hudo, a sčasoma razumeš, da je usoda zgolj pot, ki jo moraš prehoditi, da bi našel sebe.”