“Vsako srce nosi v svojem najskrivnejšem kotičku drobtinico vednosti- spominja se kraja, trenutka v katerem je bilo srečno, in po tistem kraju se mu toži, tja se želi vrniti.”

“Božanskost je navzoča v vsakem človeku, in če so razmere ugodne, se bo sama od sebe manifestirala prav tako, kakor skali seme, v katerem se skriva življenje, in zaradi svoje narave zraste v drevo, če ima omogočene razmere za razvijanje svojih zmožnosti.”

“Ali između sadašnjice i konačnog kraja prostire se Život. Nit mu je krenuo ususret, širom otvorivši ne samo oči nego i srce.”

“Če se dotakneš drevesa, ni nič drugače, kot če se dotakneš kakšnega drugega živega bitja, pravzaprav je še lepše. Zakaj? Če recimo potrepljam psa po glavi, res da zatipam nekaj toplega in trepetavega, vendar zmeraj čutim, da je zraven še nekaj, kar mu odvrača pozornost, bodisi da mu kruli v želodcu, bodisi da se mu toži po nekomu, bodisi da se samo spominja hudih sanj. Razumeš? V psu je preveč misli in preveč potreb, tako kot pri čoveku. Ali bo lahko miren in zadovoljen, ni odvisno samo od njega. Pri drevesu pa je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbližje srcu Zemlje, s krošnjo pa najbližje nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse. Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lep? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko.”

“Pogled se ti bo razjasnil šele, ko se boš zazrl v svoje srce. Kdor zre navzven, sanja. Kdor gleda navznoter, se prebudi.”

“Ko se premaknete v plast svoje resničnosti, , se premaknete na področje, ki vključuje v vaše življenje tudi druge. Čeprav je to tudi osebno, se začenjate odmikati iz svoje zasebnosti.”