“Vsako srce nosi v svojem najskrivnejšem kotičku drobtinico vednosti- spominja se kraja, trenutka v katerem je bilo srečno, in po tistem kraju se mu toži, tja se želi vrniti.”

“Če se dotakneš drevesa, ni nič drugače, kot če se dotakneš kakšnega drugega živega bitja, pravzaprav je še lepše. Zakaj? Če recimo potrepljam psa po glavi, res da zatipam nekaj toplega in trepetavega, vendar zmeraj čutim, da je zraven še nekaj, kar mu odvrača pozornost, bodisi da mu kruli v želodcu, bodisi da se mu toži po nekomu, bodisi da se samo spominja hudih sanj. Razumeš? V psu je preveč misli in preveč potreb, tako kot pri čoveku. Ali bo lahko miren in zadovoljen, ni odvisno samo od njega. Pri drevesu pa je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbližje srcu Zemlje, s krošnjo pa najbližje nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse. Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lep? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko.”

“Veš katero napako delamo spet in spet. Mislimo, da je življenje nespremenljivo in da moramo, ko smo se enkrat utirili, slediti tiru prav do konca. Usoda pa je veliko bolj domiselna od nas. Ko že misliš, da si se znašel v slepi ulici, ko si na robu brezupa, pride močan sunek vetra in v hipu vse preobrne, vse se spremeni in naenkrat se znajdeš v čisto novem življenju.”

“Odrekla sem se osebnosti, da bi si pridobila značaj. Značaj se, kot boš sama ugotovila, v življenju mnogo bolj ceni kot osebnost.”

“Čudno, ko zdaj podoživljam čustvene boje tistih časov, dobim vtis, da moja velika mladostniška kriza ni nastopila, kakor se praviloma dogaja, ko sem odraščala v dekle, ampak v otroških letih. Pri dvanajstih, trinajstih štirinajstih sem že imela neko svojo žalostno trdnost... Vse je bilo le ena izmed naštetih malih vlogic, ki sem jih morala odigrati, če sem hotela imeti mir... Niso nas vzgajali za doslednost, temveč za prilagodljivost.”

“Vsako dejanje, tudi najneznatnejše utegne v sebi nositi skrivnost, nevidno seme, ki lahko vzkali, če ga sprejmeš.”

“Od vseh navad, ki jih ima sodobni človek, je prebiranje dnevnega časopisa gotovo ena najslabših. Zjutraj, ko je glava najbolj odprta, se vanjo vsuje zlo, kar ga je prejšnji dan pridelal svet. V preteklosti je zadostovalo, da nisi bral časnikov, pa si bil rešen. Danes to ni več mogoče; obstajajo mediji in dovolj je, da jih vklopiš za sekundo, pa te zlo že naskoči in prodre vate.”