“Ne vem, iz kakšnega daljnega časa mi prihajaš čedalje bolj naproti. Tvoje sonce in zvezde te ne morejo za zmeraj skriti pred menoj. Marsikakšno jutro in večer je bilo slišati tvoje stopnje in tvoj sel je prišel v moje srce in me skrivaj poklical.Ne vem, zakaj je danes moje življenje tako nemirno in mi srce prešinja občutek trepetajočega veselja. Kakor da prihaja čas, ko naj končam svoje delo, in v zraku čutim rahel duh tvoje blage navzočnosti.”

“Tako sem se naučil,da je pomembno to, kar je v notranjosti, ne glede na to, kako čudovit je zunanji svet. In če je tvoj notranji svet neurejen in nezdrav, te ne bo osrečilo nič, kar dobiš zunaj. Če pa je tvoj notranji svet zdrav in izpolnjen, ti bodo najpreprostejše in najosnovnejše reči v zunanjem svetu napolnile srce in dušo.”

“Ivica, što je moje, to je i tvoje! - uskliknu bujna žena i zagrli bijesno, strastveno, plameno mladića. - Ti ćeš odatle, a i ja ću! Mladost je naša! Život je naš... Što je moje, to je i tvoje!”

“Ne možeš kontrolirati to tko ce te privuci. A ne možeš nikontrolirati koga tvoje srce želi.«”

“Nakar se je naenkrat pojavil pred teboj še nekdo, ki je prav tako zataval v megli, in še nikoli prej v življenju nisi videl človeškega obraza, ki bi bil tako velik in razločen. Tako zelo si napenjal oči v meglo, da bi kaj videl, da je bila zdaj, ko je bilo kaj videti, vsaka podrobnost desetkrat bolj razločna kot sicer, tako razločna, da sta bila obadva prisiljena pogledati vstran. Kratko malo nisi mogel pogledati človeku v obraz, on pa ne v tvojega, ko pa je tako boleče videti nekoga v vseh podrobnostih - kot da bi mu gledal notranjščino. Ampak tudi proč nisi hotel pogledati, da ga ne bi čisto zgubil. In tako naprej: ali si se napenjal in strmel v meglo in zagledal stvari, ki so bile boleče, ali pa si se razpustil in zgubil v megli.”

“Mogao sam da mu kažem: ne tiče te se, ostavi me na miru, ne ulazi u moje skrivene prostore, muka mi je od ljudi koji daju savjete. I to bi bilo najiskrenije.”